žalostnoo

Prijatelj. Zaupnik. In moja ljubezen. Vse to je bil. Poudarjam, BIL. Zdaj ga ni več. Sedim pri njegovem grobu in zrem v njegovo sliko. In v besedilo, ki je zraven napisano. >POČIVAJ V MIRU< Samo to. Nobenih poslovilnih, malo bolj veselih besed. Samo tri besede, ki so napisane na vsakem drugem ali tretjem nagrobniku. Imel je nesrečo in vsega sem bila kriva jaz. Kako se je pravzaprav začelo.
Bilo je na moj 15. rojstni dan. Z najboljšo prijateljico Majo sva se odpravljali v kino. Gledati sva odšli neko komedijo, ki so jo že dalj časa hvalili. Dobili sva še ravno dva prosta sedeža. Odšli sva proti dvorani in se udobno namestili. Vse je že bilo polno, le dva sedeža poleg mene sta bila prazna. Film se je že začel, ko o se odprla vrata. Bila sta zamudnika. Imela sta polne roke. Kokice in kokakola seveda. Ko sta se rinila mimo mene, je zadnjemu spodrsnilo. In že sem bila čisto mokra in polna kokic. Fant se mi je opravičujoče nasmehnil in mi posodil robček.
»Oprosti, ampak nisem videl tele stopnice. Saj mi oprostiš, kajne?« mi je zašepetal.
»Ja, seveda, ni frke. Sem že navajena.«
»Kako to misliš, si že navajena?«
Zasmejala sem se: »Jah, vsakič, ko grem v kino, me nekdo polije ali pa posuje s kokicami. No, ja, danes se je sicer zgodilo oboje.«
On se je nasmehnil: »No, ja, tudi jaz sem predvideval, da se mi bo to zgodilo. Od tebe sem pravo nasprotje. Vedno nekoga polijem.«
Zarežala sem se.
»Bodiva raje tiho, vsi naju že grdo gledajo. Pa da mi po filmu ne boš ušla, ker hočem tvojo številko,« je zaključil, potem pa sva se oba posvetila filmu. No, ja, vsaj on se je, jaz se nisem več mogla. Kar naprej sem pogledovala k njemu. Ampak izgledalo je, da tudi on pogleduje k meni, saj sta se najina pogleda kar naprej srečevala. Postajal mi je čedalje bolj všeč. Po končanem filmu me je prijateljica dobesedno zvlekla v bližnjo kavarno, tako da se z njim še posloviti nisva mogla. Ko sva naročili vsaka svojo pijačo, me je začela gledati. Vedela sem, da bo začela spraševati. Ampak sem vseeno vprašala: »Kaj?«
»Nič, kaj. Povej, kaj sta imela. Pa zavij si jopico okoli pasu, da se ti bo madež manj videl. No, govori.«
Medtem, ko sem si zavijala jopico čez pas, sem ji rekla: »Ja nič, kaj. Polil me je, potem pa se mi je opravičil. Pa rekel je, naj ga po filmu počakam, ker hoče mojo številko. In potem si me ti zvlekla sem.«
»Oprosti, no. Sicer pa je tako ali tako vseeno. Poglej,« je pokazala. In že sem ga zagledala, kako s svojim prijateljem koraka proti nama.
»Kaj ti nisem rekel, da me počakaj?« me je smeje se vprašal.
»Njej se zahvali, ona me je takoj zvlekla sem,« sem pokazala na Majo.
»Saj sem se ti opravičila, no,« me je grdo pogledala.
»O, živjo Maja, tebe pa še videl nisem.«
Čudno sem pogledala: »Kaj se vidva mogoče poznata?«
»Seveda! Kaj me ni še nikoli omenila?«
Odkimala sem z glavo in pogledala Majo.
»No, torej. Anja, to je Jan, moj bratranec, Jan, to je Anja, moja najboljša prijateljica. Tako. Zdaj se poznata.
»Me veseli, da sem te spoznal,« se je nasmehnil in mi podal roko.
»Tudi mene,« sem mu segla v roko.
»Kaj pa jaz??? Me ne bo nihče predstavil? Torej se bom sam. Sem Žan, Janov najboljši prijatelj. In še nekaj. Maja, si že komu povedala?«
Odkimala je.
»No, torej naj izvesta zdaj. Midva od včeraj zvečer hodiva!« je končal in jo objel okoli pasu. Debelo sem ju pogledala. Ko sem si končno prišla gor kaj je rekel, sem se nasmehnila: »Potem pa čestitam. Prav padeta skupaj. Zdaj mi pa za trenutek oprostite. Moram na WC.«
Pogledala sem Majo in v trenutku je vedela za kaj se gre: »Grem s tabo.«
Ko sva prišli tja, sem jo napadla z besedami.: »Zakaj mi nisi povedala za Jana? Niti omenila ga nikoli nisi. In zakaj nisi omenila niti Žana? Oh, kako je čeden. Jan, mislim. Ta njegova usta, pa oči, si opazila, kako lepe ima? Ravno modre, moja najljubša barva,…«
Kar govorila in govorila sem, ona pa se je samo smehljala. Po kakšnih desetih minutah me je prekinila: »Mislim, da bo bolje, če odideva nazaj, da se ne bosta naveličala čakanja in odšla.«
»Kaj? Aja…ja…seveda…pojdiva,« sem bila zmedena. In sva šli.
»Končno? Sem že mislil, da sta nama ušli, ko vaju tako dolgo ni bilo nazaj,« je začel Jan.
»Midve? Da bi odšli? Ne, ne. Samo malo sva se pogovarjali,« se je Maja nasmehnila. »Žan, greva midva počasi? Saj sva se zmenila včeraj kajne?« ga je pogledala.
»Kaj? Kaj pa sva se zm… aja, ja, seveda, pojdiva. Vidva pa se lepo imejta.«
»Ja, verjemi, da se bova,« se je Jan zopet zasmejal na tak način, da sem se skoraj stopila.
»No, torej,« se je obrnil k meni. »O tebi bi rad vedel vse. Koliko si stara, kaj rada počneš, v glavnem, vse.«
»V redu. kot si že verjetno opazil, sem bolj sramežljive sorte. Drugače pa imam rada naravo. Ko hočem biti sama, odidem na moj najljubši kotiček v gozd. Mogoče ti ga enkrat pokažem,« sem povedala.
»Mislim, da sva si zelo podobna. Tudi jaz imam rad naravo, vendar nisem tako zelo sramežljiv. In koliko si stara?«
»Danes sem bila 15,« sem se nasmehnila. »Zato me je Maja tudi zvlekla v kino.«
»Danes imaš rojstni dan? Potem pa čestitam! Pa veliko zdravja, pa sreče, predvsem v ljubezni!«
»Hvala, sem mu sramežljivo odgovorila.
»Pa tudi Maji se moram zahvaliti, da sem te sploh spoznal. Spomni me na to, ko bomo spet skupaj.«
»Bom,« sem se zasmejala. »Kaj pa ti? Koliko si star?«
»Čez en mesec bom 17. kaj ko bi odšla od tu? Čez 15 minut zaprejo.«
»Dobro,« sem se strinjala. In sva šla. Potem pa se je pojavil problem. Kam zdaj?
»Kaj, ko bi ti kar nocoj pokazala tisti kotiček? Mislim, da ti bo všeč,« sem ga vprašala.
»Dobra ideja. Torej, vodi me,« se je strinjal
Nekaj trenutkov sva hodila v tišini, po tem pa me je začelo zebsti. Upala sem, da se mi madež na hlačah v temi ne bo več tako zelo videl, zato sem si oblekla jopico. Pa ni bilo nič bolje. Jan je to videl. Nekaj časa se je obotavljal, potem pa me je objel preko ramen, rekoč: »Bo tako bolje?«
Nemo sem prikimala. Po nekaj minutah je res bilo bolje, ampak sem bila raje tiho, ker se nisem hotela ločiti od njega. Po tem pa sva prišla do mojega najljubšega kotička.
»Tako, tukaj sva. Ampak nikomur ne povej zanj, niti Maji ne, ker nihče ne ve, da hodim sem.«
»Tudi nisem mislil. In prav imaš, res je čudovito tukaj,« se je razgledoval.
»Ja, je…« sem zašepetala. »Ampak nisem vedela, da je ponoči še lepše.«
Ozrla sem se po okolici. V bližini je bilo jezero, v katerem je odsevala luna. Okoli njega je bila pot. Tam, kjer pa sva se nahajala midva, je bil majcen gozdiček. Ni bilo veliko dreves. Le da se od zunaj tega ni videlo, ker je bilo okoli njega zelo zaraščeno, da si komaj prišel vanj. Po tleh pa iglice. Ulegla sem se in pogledala navzgor. Jasno nebo. Zvezde so se čudovito videle. Jan mi je sledil. Nekaj časa sva tiho ležala drug ob drugem in opazovala nebo nad nama.
»Anja?« me je poklical.
»Prosim?« sem se obrnila proti njemu. In takrat se je zgodilo. Z obrazom sva bila narazen le nekaj centimetrov. Neznana sila naju je vlekla bolj in bolj skupaj. In potem sem na svojih ustih začutila njegove. Zaprla sem oči. Takrat sem si želela samo to, da se ta poljub ne bi nikoli končal. Po nekaj trenutkih sva se nehala poljubljati.
»Bi bila moja punca?« me je vprašal.
Namesto odgovora sem ga spet poljubila.
»To verjetno pomeni ja, kajne?« je zamomljal. Zasmejala sem se. Od takrat naprej sva bila skupaj vsak dan. In potem je nastopil tisti usodni dan. En dan pred njegovim rojstnim dnem. Vračala sva se iz kina. Bila sva že na drugi strani ceste, ko sem se spomnila, da sem v kinu pozabila jopico. Stekel je ponjo. Ko se je vrnil iz stavbe, se je vse dogajalo kot v počasnem posnetku. Pozabil je pogledati na cesto in je kar stopil nanjo. Od neznano kje se je kar naenkrat pojavil tovornjak in peljal točno proti njemu.
»Paziii!!!« sem zakričala. Ampak bilo je prepozno. Umrl je na kraju nesreče.
Tega dne ne bom nikoli pozabila. V tem trenutku pa se odločim. Na grob položim še šopek belih lilij, ki jih je imel najraje in se čisto počasi odpravim proti cerkvi. Na kljuko zataknem poslovilno pismo. Po stopnicah se povzpnem na vrh cerkvenega zvonika.
"Oprosti, mami. Oprosti, oči. Oprosti, Maja," zašepetam. Brez pomisleka skočim. Zaslišim še zvok. Zvok zvona, ki odbije polnoč…