no jst sem se pa po dougem času odločla da napišem eno objavco!! jejj

no učer sem bla prvo pri pauli k bi mogle neki za sql nardit pa seveda nismo neč nardile hihi!! namest tega smo prvo gledle tv pa na prenosnem smo ble pa smp mal fotke gledle pa se nasmejale do souz!! pol nama je blo dost slik pa smo se šle slikat [hihi] pa nama ni ratala ena slika pa je paula skakala pa še 1× 2× 3× 4× 5× 6× pol pa mislim da ji je uspelo nardit eno supr fotko!!!
pol smo šel na compiča pa smo enga lenarta jebale u glavo --->lenart smisliš se mi [nottt]
pol pa me kličejo dajana ina hel1 pa tammy da nei pridem u santa lucijo hihi sem si kr misela hjo to bo še zabauno hihi-->POL PA PRIDEM TAM pa so taki grdi osebki bli pred gostilno se opravičujem usem sm ste res grdi!!!! pa pridm not me je skor kap nwm zakai??!!*? pol se pa usedem pa mi use začnejo razlagat kake izjave so mele jst skor umrem tam na stolu od smeha pol jim pa grem jst razlagat kak smo unga j**** u glavo pa glih pride neki na spolnost al neki tazga pa jst na glas to rečem pa usi slišjo ka so bli tiho joj sem se skor ugreznla u zemlo [zemle ni blo tam no u tla]:) pol gremo pa wn pa znorimo od nevem česa kr postanemo MAL nore hihi pol se začnemo fotka pa tko ne pol gremo pa proti gradu pa k je tist zid tam ne??? vete kje??? no pa jst rečem dajani nei me slika ko skočim pa skočim pa boff padem hihi sei neč ne boli hihi :] pol se pa narežimo tko ko zmer sm pol smo pa mogle use domou pa se je končau ta prečudovit večer [seveda si pa sm ti manku] no use mam rada zlooooo rvm full

Prijateljstvo

Danes sem malo razmišljala o prijateljstvu....kaj pravzaprav je prijateljstvo? Kdo je vaš prijatelj, kdo kolega in kdo znanec? Ali lahko imate prijateljev več...ali pa je morda samo vaš partner vaš prijatelj?
Pa še to...a sta lahko moški in ženska (samo) prijatelja? (govorimo o prijateljstvu oz. o najboljšem prijateljstvu)

Sama lahko rečem, da sem na trenutke malo preveč zaupljiva oseba. Včasih prehitro komu zaupam za katerega se kasneje izkaže, da ni ravno moj prijatelj.

Pravi prijatelji pridejo k nam, če smo srečni in če jih povabimo, a če smo nesrečni, pridejo sami.

Ugotavljam pa zadnje čase tudi to, da so tukaj še taki...ta pravi prijatelji. Ki ti priskočijo na pomoč takrat, ko jo rabiš, in ki so s tabo tudi takrat, ko si dobre volje.

Najpomembnejša stvar, ki jo morem storiti za svojega prijatelja, je, da sem mu preprosto prijatelj. Nimam bogastva, ki bi mu ga podaril. Če ve, da sem srečen, ker ga ljubim,ne bo pričakoval drugega. Mar ni prijateljstvo zaradi tega božansko?


Koliko ljudi pridobi vaše zaupanje? Ste taki, da zaupate skoraj vsakomur in se potem (lahko) opečete ali ste bolj nezaupljivi...in šele čez čas ljudi pridobijo vaše zaupanje?
Jaz sem (za moje pojme) preveč zaupljiva oseba in potem me to tepe. Pa OK...se ne sekiram, ker dam ponavadi vsakomur priložnost. Se potem izkaže, kdo to ceni in kdo ne...

Prijateljstvo ne kritizira v uri nesloge. Preprosto sprejme prijatelja v objem in pravi: Ničesar ne zahtevam, ničesar ne presojam, tukaj je moje srce: nasloni se nanj in se spočij!

Pa še moja definicija prijateljstva (tudi vaša je dobrodošla)...prijatelj je zame nekdo:
----- na katerega se lahko zanesem,
----- ki me nasmeji,
----- ki me pokliče ”kar tako”
----- ki ima zame pripravljeno ”ramo”, če se moram razjokat,
----- ob katerem sem lahko tudi tiho...ampak samo sem,
----- ki me sprejema takšno, kot sem,
----- s katerim sem lahko sproščena,
----- s katerim, se lahko pogovarjam...včasih ure in ure, všasih pa je dovolj samo nekaj besed,
----- od kogar pričakujem tudi odkrito kritiko,
----- kateremu lahko zaupam VSE :)
Verjetno bi se našlo še nekaj alinej, pa naj bo zaenkrat dovolj. Me prav zanima, kakšne bodo vaše :)

O prijateljstvu bi se dalo še veliko napisati...ampak naj bo za danes dovolj.

Mojim prijateljem (kdo pa ste, pa tako sami veste) pa samo še tole:

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo se
prijateljev dotika,
od mezinca na nogi
do besede z jezika.

Zato boža in hrani
in nikoli ne pika,
s prsti počeše lase
nežnejše od glavnika.

Pravo prijateljstvo
gore premika,
ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.

Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika
kot čudežno sonce
izpod dežnika.

Prijatelj je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika - vsega!

žalostnoo

Prijatelj. Zaupnik. In moja ljubezen. Vse to je bil. Poudarjam, BIL. Zdaj ga ni več. Sedim pri njegovem grobu in zrem v njegovo sliko. In v besedilo, ki je zraven napisano. >POČIVAJ V MIRU< Samo to. Nobenih poslovilnih, malo bolj veselih besed. Samo tri besede, ki so napisane na vsakem drugem ali tretjem nagrobniku. Imel je nesrečo in vsega sem bila kriva jaz. Kako se je pravzaprav začelo.
Bilo je na moj 15. rojstni dan. Z najboljšo prijateljico Majo sva se odpravljali v kino. Gledati sva odšli neko komedijo, ki so jo že dalj časa hvalili. Dobili sva še ravno dva prosta sedeža. Odšli sva proti dvorani in se udobno namestili. Vse je že bilo polno, le dva sedeža poleg mene sta bila prazna. Film se je že začel, ko o se odprla vrata. Bila sta zamudnika. Imela sta polne roke. Kokice in kokakola seveda. Ko sta se rinila mimo mene, je zadnjemu spodrsnilo. In že sem bila čisto mokra in polna kokic. Fant se mi je opravičujoče nasmehnil in mi posodil robček.
»Oprosti, ampak nisem videl tele stopnice. Saj mi oprostiš, kajne?« mi je zašepetal.
»Ja, seveda, ni frke. Sem že navajena.«
»Kako to misliš, si že navajena?«
Zasmejala sem se: »Jah, vsakič, ko grem v kino, me nekdo polije ali pa posuje s kokicami. No, ja, danes se je sicer zgodilo oboje.«
On se je nasmehnil: »No, ja, tudi jaz sem predvideval, da se mi bo to zgodilo. Od tebe sem pravo nasprotje. Vedno nekoga polijem.«
Zarežala sem se.
»Bodiva raje tiho, vsi naju že grdo gledajo. Pa da mi po filmu ne boš ušla, ker hočem tvojo številko,« je zaključil, potem pa sva se oba posvetila filmu. No, ja, vsaj on se je, jaz se nisem več mogla. Kar naprej sem pogledovala k njemu. Ampak izgledalo je, da tudi on pogleduje k meni, saj sta se najina pogleda kar naprej srečevala. Postajal mi je čedalje bolj všeč. Po končanem filmu me je prijateljica dobesedno zvlekla v bližnjo kavarno, tako da se z njim še posloviti nisva mogla. Ko sva naročili vsaka svojo pijačo, me je začela gledati. Vedela sem, da bo začela spraševati. Ampak sem vseeno vprašala: »Kaj?«
»Nič, kaj. Povej, kaj sta imela. Pa zavij si jopico okoli pasu, da se ti bo madež manj videl. No, govori.«
Medtem, ko sem si zavijala jopico čez pas, sem ji rekla: »Ja nič, kaj. Polil me je, potem pa se mi je opravičil. Pa rekel je, naj ga po filmu počakam, ker hoče mojo številko. In potem si me ti zvlekla sem.«
»Oprosti, no. Sicer pa je tako ali tako vseeno. Poglej,« je pokazala. In že sem ga zagledala, kako s svojim prijateljem koraka proti nama.
»Kaj ti nisem rekel, da me počakaj?« me je smeje se vprašal.
»Njej se zahvali, ona me je takoj zvlekla sem,« sem pokazala na Majo.
»Saj sem se ti opravičila, no,« me je grdo pogledala.
»O, živjo Maja, tebe pa še videl nisem.«
Čudno sem pogledala: »Kaj se vidva mogoče poznata?«
»Seveda! Kaj me ni še nikoli omenila?«
Odkimala sem z glavo in pogledala Majo.
»No, torej. Anja, to je Jan, moj bratranec, Jan, to je Anja, moja najboljša prijateljica. Tako. Zdaj se poznata.
»Me veseli, da sem te spoznal,« se je nasmehnil in mi podal roko.
»Tudi mene,« sem mu segla v roko.
»Kaj pa jaz??? Me ne bo nihče predstavil? Torej se bom sam. Sem Žan, Janov najboljši prijatelj. In še nekaj. Maja, si že komu povedala?«
Odkimala je.
»No, torej naj izvesta zdaj. Midva od včeraj zvečer hodiva!« je končal in jo objel okoli pasu. Debelo sem ju pogledala. Ko sem si končno prišla gor kaj je rekel, sem se nasmehnila: »Potem pa čestitam. Prav padeta skupaj. Zdaj mi pa za trenutek oprostite. Moram na WC.«
Pogledala sem Majo in v trenutku je vedela za kaj se gre: »Grem s tabo.«
Ko sva prišli tja, sem jo napadla z besedami.: »Zakaj mi nisi povedala za Jana? Niti omenila ga nikoli nisi. In zakaj nisi omenila niti Žana? Oh, kako je čeden. Jan, mislim. Ta njegova usta, pa oči, si opazila, kako lepe ima? Ravno modre, moja najljubša barva,…«
Kar govorila in govorila sem, ona pa se je samo smehljala. Po kakšnih desetih minutah me je prekinila: »Mislim, da bo bolje, če odideva nazaj, da se ne bosta naveličala čakanja in odšla.«
»Kaj? Aja…ja…seveda…pojdiva,« sem bila zmedena. In sva šli.
»Končno? Sem že mislil, da sta nama ušli, ko vaju tako dolgo ni bilo nazaj,« je začel Jan.
»Midve? Da bi odšli? Ne, ne. Samo malo sva se pogovarjali,« se je Maja nasmehnila. »Žan, greva midva počasi? Saj sva se zmenila včeraj kajne?« ga je pogledala.
»Kaj? Kaj pa sva se zm… aja, ja, seveda, pojdiva. Vidva pa se lepo imejta.«
»Ja, verjemi, da se bova,« se je Jan zopet zasmejal na tak način, da sem se skoraj stopila.
»No, torej,« se je obrnil k meni. »O tebi bi rad vedel vse. Koliko si stara, kaj rada počneš, v glavnem, vse.«
»V redu. kot si že verjetno opazil, sem bolj sramežljive sorte. Drugače pa imam rada naravo. Ko hočem biti sama, odidem na moj najljubši kotiček v gozd. Mogoče ti ga enkrat pokažem,« sem povedala.
»Mislim, da sva si zelo podobna. Tudi jaz imam rad naravo, vendar nisem tako zelo sramežljiv. In koliko si stara?«
»Danes sem bila 15,« sem se nasmehnila. »Zato me je Maja tudi zvlekla v kino.«
»Danes imaš rojstni dan? Potem pa čestitam! Pa veliko zdravja, pa sreče, predvsem v ljubezni!«
»Hvala, sem mu sramežljivo odgovorila.
»Pa tudi Maji se moram zahvaliti, da sem te sploh spoznal. Spomni me na to, ko bomo spet skupaj.«
»Bom,« sem se zasmejala. »Kaj pa ti? Koliko si star?«
»Čez en mesec bom 17. kaj ko bi odšla od tu? Čez 15 minut zaprejo.«
»Dobro,« sem se strinjala. In sva šla. Potem pa se je pojavil problem. Kam zdaj?
»Kaj, ko bi ti kar nocoj pokazala tisti kotiček? Mislim, da ti bo všeč,« sem ga vprašala.
»Dobra ideja. Torej, vodi me,« se je strinjal
Nekaj trenutkov sva hodila v tišini, po tem pa me je začelo zebsti. Upala sem, da se mi madež na hlačah v temi ne bo več tako zelo videl, zato sem si oblekla jopico. Pa ni bilo nič bolje. Jan je to videl. Nekaj časa se je obotavljal, potem pa me je objel preko ramen, rekoč: »Bo tako bolje?«
Nemo sem prikimala. Po nekaj minutah je res bilo bolje, ampak sem bila raje tiho, ker se nisem hotela ločiti od njega. Po tem pa sva prišla do mojega najljubšega kotička.
»Tako, tukaj sva. Ampak nikomur ne povej zanj, niti Maji ne, ker nihče ne ve, da hodim sem.«
»Tudi nisem mislil. In prav imaš, res je čudovito tukaj,« se je razgledoval.
»Ja, je…« sem zašepetala. »Ampak nisem vedela, da je ponoči še lepše.«
Ozrla sem se po okolici. V bližini je bilo jezero, v katerem je odsevala luna. Okoli njega je bila pot. Tam, kjer pa sva se nahajala midva, je bil majcen gozdiček. Ni bilo veliko dreves. Le da se od zunaj tega ni videlo, ker je bilo okoli njega zelo zaraščeno, da si komaj prišel vanj. Po tleh pa iglice. Ulegla sem se in pogledala navzgor. Jasno nebo. Zvezde so se čudovito videle. Jan mi je sledil. Nekaj časa sva tiho ležala drug ob drugem in opazovala nebo nad nama.
»Anja?« me je poklical.
»Prosim?« sem se obrnila proti njemu. In takrat se je zgodilo. Z obrazom sva bila narazen le nekaj centimetrov. Neznana sila naju je vlekla bolj in bolj skupaj. In potem sem na svojih ustih začutila njegove. Zaprla sem oči. Takrat sem si želela samo to, da se ta poljub ne bi nikoli končal. Po nekaj trenutkih sva se nehala poljubljati.
»Bi bila moja punca?« me je vprašal.
Namesto odgovora sem ga spet poljubila.
»To verjetno pomeni ja, kajne?« je zamomljal. Zasmejala sem se. Od takrat naprej sva bila skupaj vsak dan. In potem je nastopil tisti usodni dan. En dan pred njegovim rojstnim dnem. Vračala sva se iz kina. Bila sva že na drugi strani ceste, ko sem se spomnila, da sem v kinu pozabila jopico. Stekel je ponjo. Ko se je vrnil iz stavbe, se je vse dogajalo kot v počasnem posnetku. Pozabil je pogledati na cesto in je kar stopil nanjo. Od neznano kje se je kar naenkrat pojavil tovornjak in peljal točno proti njemu.
»Paziii!!!« sem zakričala. Ampak bilo je prepozno. Umrl je na kraju nesreče.
Tega dne ne bom nikoli pozabila. V tem trenutku pa se odločim. Na grob položim še šopek belih lilij, ki jih je imel najraje in se čisto počasi odpravim proti cerkvi. Na kljuko zataknem poslovilno pismo. Po stopnicah se povzpnem na vrh cerkvenega zvonika.
"Oprosti, mami. Oprosti, oči. Oprosti, Maja," zašepetam. Brez pomisleka skočim. Zaslišim še zvok. Zvok zvona, ki odbije polnoč…

zdei je pa na vrsti moja ina¨!!!!

INES:
no Ines je res ena fajn osebca!!!!!!! lahko ji zaupaš!!!! večkrat se zgodi da je to tud upss (( ne Inna???)ines že veš o kom govorim). je zelo prijazna in pridna, u sql se zelo razume z vsemi in vidim da ji tudi drugi zaupajo!!! ines je tako ko Helena PERVERZNA , zmeraj me nasmeji, znamo tud kako neumnost nardit!!!! na kratko Ina je lušna, prijazna,zanimiva,zelo zabavna IN ZMERI PRIPRAVLJENA POMAGAT!!!! je pa za hece!!!!

upam da se bomo še naprej družle in tud za tebe mi ni Žal da sem te spoznala!!!!!
<3<3<3<3<3<3<3<3<3 rtmfulkf

HELENA

jst sem se pa odločila da napišem en opisek od mojih prijatelc, usak dan bo ena okej???

pa začnimo z eno od njih!!


Helena
hmm..kai nai povem za Heleno!!??
no Helena je res ena fantastičnoodlična oseba!!! zaupaš ji lahk usee čist usee in veš da te ne bo nikol izdala!!!!!!! nikol!!!!! je odločna in se zna postavit za sebe in svoje prijatelje!!
svoj prosti čas preživla s svojim hrčkom, ki mu je ime Šime!!! mela je že 3 hrčke tko da ma že izkušnje heeh!!! hec
u sql ji gre dobro oz odlično usaj jst tko mislim!!!!
Helena je pametna,lušna,zanimiva,zelo zabavna (zmeri me nasmeji)
IN ZMERI MI POMAGA IN DAJE NASVETE ZA USAKO STVAR MI SVETUJE!!!!
poleg tega usega je Helena PERVERZNA !!!!!!


IN NI MI ŽAL DA SE DRUŽIM S TABO SAJ SI PREKRASNA!!!! NI MI ŽAL DA SEM TE SPOZNALA!!!!!!

pa še za konc upam da se bomo še dougo družle!!!! rtmkf
<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3>

P.S.če ma kdo kei za dodat napište pod komentarje